ZBIRKA AUT

Hannah Arendt: Kaj je filozofija eksistence?

prevod in spremna beseda: Martina Soldo

esej, 1998, 67 strani

12 x 16 cm, broširano

ISBN 961-6314-01-7

razprodano

Filozofija eksistence se je začela s poznim Schellingom in Kierkegaardom, se razvijala v številnih, še vedno neizčrpanih možnostih pri Nietzscheju, opredeljevala je bistvo Bergsonovega mišljenja in tako imenovane filozofije življenja, dokler niso nazadnje v povojni Nemčiji Scheler, Heidegger in Jaspers z dotlej nedoseženo jasnostjo artikulirali osrednje teme moderne filozofije. Knjižica poleg omenjenih filozofskih poti osvetljuje Husserlovo fenomenološko.

Hannah Arendt: Resnica in laž v politiki

prevod: Martina Soldo, spremna beseda: Sašo Gazdić

esej, 2003, 116 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-29-7

redna cena:

znižana cena:

Resnica in laž v politiki potrjuje aktualno stanje sveta, kar je presneto žalostno, saj si ga je Hannah Arendt s svojo analizo prizadevala preprečiti. Gre za analizo dogodkov iz šestdesetih let dvajsetega stoletja, zlasti ob vietnamski vojni. Filozofinja v prvem delu analizira Pentagonove zapise, ki so svojevrsten boj za svetovno javno mnenje ter primer strahotne propagande in manipulacije izvedencev za odnose z javnostmi. V drugem delu pa izpostavi problem etičnega znotraj politike. Skratka: izjemno aktualna knjiga.

Alain Badiou: Mali priročnik o inestetiki

prevod: Suzana Koncut, spremna beseda: Valentina Hribar Sorčan

razprava, 2004, 225 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-49-1

redna cena:

V Malem priročniku o inestetiki, v katerem se Badiou še posebej naslanja na pesnika Stéphana Mallarméja, so zbrana besedila, ki so revialno prvikrat izšla v obdobju 1993–1995. Gre za razpravo o nujnosti drugačne paradigme odnosa med umetnostjo in filozofijo v 21. stoletju. Opredelitev umetniške konfiguracije se zastavlja kot ključna. Resnica kot neskončna mnogoterost se ne manifestira kot totaliteta v nobeni umetnini posebej. Umetnina je tako lokalna instanca neke resnice ali končni fragment neskončne resnice. Četudi neka resnica nima druge biti kot umetnine, je ni mogoče zajeti partikularno, ker je potencialno neskončno mnoštvo umetnin.

Martin Buber: Problem človeka

prevod: Janez Zupet

esej, 1999, 140 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-06-8

redna cena:

znižana cena:

Problem človeka je problem medsebojnosti, ki je dejansko mesto in nosilka medčloveškega dogajanja; v razsežnost tega vprašanja pa je izjemno težko prodreti, saj se hipoma izmakne in se ob vsakem dogodku dinamike srečevanj ponovno in hkrati na novo vzpostavi. Resničnost tega odnosa obstoji v prehodu eksistence iz lastne možnosti v resničnost osebe. To terja prost korak k samoovedenju in od njega k drugemu. Filozofija tega vprašanja ni mogla zajeti, dokler se ni ovedla lastne nemoči ter zavesti o razklanem človeku in razpadu skupnosti, ki je prinesla brezdomstvo v goloti eksistence. Nastopila je človeška epoha brezdomstva in samote, v kateri se je človeka polaščal občutek stroge, neizbežne samote; prav v najbolj samotnih je postala rodovitna misel, da se v goli samoti vsakdo sreča sam s seboj.

Jacques Derrida: Dar smrti

prevod: Saša Jerele, spremna beseda: Primož Repar

razprava, 1999, 95 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-00-9

redna cena:

Prva stvar, ki jo moramo razumeti glede Daru smrti, je, da ni knjiga o Kierkegaardu niti o Strahu in trepetu. Je premišljevanje o skrivnostih, o neizrekljivem, ki nekoga spravi v trepet; o odgovornosti, ki nima nobene racionalne podlage, in o naravi žrtvovanja. To žrtvovanje – z dekonstruktivističnim branjem Straha in trepeta – pretrga zgodbo vsakogar, zato da bi pokazalo »pot osvoboditve nečesa religioznega od religij«. Na podlagi zgodbe Stare zaveze Derrida sledi Kierkegaardu v premišljevanju skandalona, izključitve, odgoditve tega, kar je splošna resnica, suspenza, vpeljanega s človekovo absolutno dolžnostjo do skrivnosti, do absolutne odgovornosti, ki od njega zahteva absolutno neodgovornost do obeh, zakona in skupnosti, toda odgovornosti, ki ne more biti postavljena pod vprašaj, ki ji ne ustreza noben jezik, zavračajoč razlago. Kot nadaljuje Derrida, odgovoren sem za vsakogar (se pravi, za vsakega drugega) samo tako, da mi spodleti v moji odgovornosti do vseh drugih, do etične ali politične splošnosti. Ta spodletelost je videti neizogibna – to je breme skrivnosti.

Derrida v prvem delu knjige Skrivnosti evropske odgovornosti vodi dialog z Janom Patočko in njegovimi Krivoverskimi eseji o filozofiji zgodovine. Avtentično jedro zgodovine je tisto, ki se upira totalizaciji vsebine. To pa omogoča odgovornost v izkustvu odločnosti – onkraj vednosti in danih norm. Dar smrti je tisti, ki nas postavlja v razmerje s transcendenco drugega. Gre za eno najpomembnejših knjig s področja religiologije in filozofije na prelomu tisočletja.

Sašo Gazdić: Nasilje in post

Esej o nasilju v postmodernem svetu

spremna beseda: Miklavž Ocepek

esej, 1997, 116 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-90188-6-9

znižana cena:

Esej nas vabi k razmišljanju o prisotnosti nasilja, ki se vleče skozi celotno človeško zgodovino in na svoj prikrito sprevrženi način deluje tudi v postmodernem svetu. Ali nasilje obstaja, sploh ni vprašljivo. Pomembno je predvsem vprašanje, koliko smo v današnji družbi sploh še zmožni občutiti in reflektirati to bivanjsko razsežnost. Gazdić aletheio nasilja izpiše v treh sklopih: Teorija kot nasilje, Nasilje kot metafora ter Nasilje, žrtvovanje in umetnost. Glavni poudarek tega eseja je, da je resnično zlo nasilja v njegovi latenci in zakamufliranosti. Knjigo je preprosto treba prebrati, in to pozorno, da se nam razkrije vsepričujočnost demonskosti nasilja.

Martin Heidegger: Pogovori s poljske poti

prevod: Aleš Košar, Martina Soldo

spremni zapis: Dean Komel

filozofski dialogi, 2004, 258 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-00-9

redna cena:

Pričujoči pogovori so nastali pozimi 1944/45, ko se je druga svetovna vojna nezadržno bližala koncu. Heidegger ima pred očmi opustošenje Nemčije in Evrope. V pogovorih postavlja bitno pozabo z vojno zaznamovanega novoveškega mišljenja, ki se manifestira v gospostvu tehnike, v relacijo s »procesom izničenja, ki zasega Zemljo«. Tu so že prisotne osrednje teme njegove pozne filozofije. Za svoje miselne poti je Heidegger izbral novo podobo. Gre za izmišljene pogovore več oseb v različnih situacijah: med napotujočim in enim ali dvema drugače mislečima ali miselnima sopotnikoma. V vseh treh pogovorih gre za drugo ali tudi »prihajajoče« bistvo mišljenja, ki prihaja iz sproščenosti. Ne gre samo za drug, ampak za nov način mišljenja.

Edmond Jabes: Prehojena pot

prevod: Anuša Trunkelj, spremna beseda: Primož Repar

eseji, 1999, 95 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-00-9

redna cena:

znižana cena:

Edmond Jabes v Prehojeni poti govori o paradoksu knjige. Gre za odlične literarno-filozofske meditacije, ki pričajo o izkustvu stika z neznanim. Osnovna misel omenjenih razmišljanj je, da knjiga vrača dostojanstvo človeku. Človek kot presežen, kot skrivnost je v dostojanstvu knjige. V branju je sporočanje, zato je knjiga kultura. Brez občevanja ni ne kulture ne knjige. V duhu časa, v katerem živi, Jabes, podobno kot v svojem Pascal, odpira knjigo. V naključnem odpiranju pa ni nobenega slučaja, ampak spoštljivo dotikanje skrivnosti. Je vzgib tveganja in prodiranje v goščavo drugosti. Ta razkriva skrivnost, skrivni zvitek besed in črk, trakove knjige. Skratka, gre za vznemirljivo branje v vsakodnevni razmislek.

Karl Jaspers: O pogojih in možnostih novega humanizma

prevod: Martina Soldo, spremna beseda: Cvetka Tóth

eseji, 1999, 95 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-00-9

redna cena:

znižana cena:

Knjiga predstavlja tri predavanja, ki jih je Karl Jaspers objavil leta 1951. Kot pripadnik nove nemške filozofije s področja eksistencializma je od filozofije pričakoval, da bi se pomagala orientirati v svetu ter da bi poglabljala komunikacijo in pripravljenost zanjo. Jaspersovo razumevanje komunikacije kot emancipacijskega vzorca in procesa počlovečenja svetovne biti zahteva, da narava iz njega ni izključena. Filozofija kot veda naj bi bila dolžna razmišljati o poskusu onaravljanja etike – človek naj bi jo dojemal kot svojo drugo-naravo, ne pa kot proti-naravo. Tako bi kot etično bitje komuniciral s svetom, brez prisile.

V prvem predavanju se Jaspers osredotoči na problematiziranje Med filozofijo in znanostjo ter napačno projiciranje meril moderne znanosti na področje filozofije. S prevzemanjem vzorcev znanosti pa se postavlja vprašanje, kaj naj bi bil smisel in namen filozofije.

Po drugem predavanju je prevzet tudi naslov knjige. V njem Jaspers problematizira, ali je humanizem navezan na izročilo in zgodovinsko spoznanje humanizma na zahodu, ali pa je nevezana, nova in zdajšnja ideja. Pri tem izpostavi tri vprašanja: kaj je sploh človek; kakšne so dejanske okoliščine, v katere je danes postavljen, ter katera je možna pot humanizma.

V tretjem predavanju Radikalno zlo proti Kantu Jaspers obravnava Kantovo delo Religija v mejah čistega uma, spis ki je slonel na zanj novem pojmu radikalnega zla. Jaspers podaja razlago, da mora biti vedenje o zlu globlje in bolj učinkovito od predmetnega znanja, s katerim je Kant označil radikalno zlo.

Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca

Søren Kierkegaard (1813, Copenhagen)

prevod in spremna beseda: Primož Repar

filozofska proza, 1998, 213 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-02-5

razprodano

Dnevnik zapeljivca, ki je integralni del prvega dela knjige Ali–ali, je takorekoč filozofska novela, zapisana v dnevniško-fragmentarni obliki. Zgodba, ki jo pripoveduje Johannes (Zapeljivec alias Kierkegaard), je dosledno izpeljana dialektična igra zapeljevanja. Gre tudi za pretanjeno psihološko razgradnjo zapeljevanja, ki se bere kot napet ljubezenski roman ali celo priročnik. Johannes v razmerjih, ki jih porajajo nove in nove situacije, ne le uživa, ampak jih hkrati reflektira. Do izraza pride razlika med spoloma, ki privede do protislovij in antagonizmov znotraj človekovega sveta. V to polje vstopata tudi erotičnost in spolnost.

Emmanuel Levinas: Od sakralnega k svetemu

prevod: Miklavž Ocepek, Maja Novak, Saša Jerele, Nataša Varušak, Anuša Trunkelj

predavanja, 1998, 183 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-00-9

redna cena:

znižana cena:

Predavanja, zbrana v tej knjigi, so potekala med letoma 1969 in 1975, na kolokvijih francosko govorečih judovskih intelektualcev v organizaciji Svetovnega judovskega kongresa. Zapisana oblika ohranja ritem govorjene različice in nekatere sledi okoliščin, v katerih so potekala predavanja. Gre za predstavitev odlomkov iz Talmuda, ki je ustni nauk. Talmud celo preoblikovan v traktate ohranja odprtost in izziv žive govorice. Gre za diskurz, ki ni blizu nobeni drugi literarni zvrsti: talmudski govor je verjetno njegov vzor in njegovo edinstveno, prednostno mesto. S temi predavanji je Levinas želel izzvati katarzo in demitizacijo religioznega, kot ju izvaja judovska modrost.

Iztok Osojnik: Zgodba o Dušanu Pirjevcu in meni

esej, 1999, 183 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-00-9

redna cena: 2000 SIT

znižana cena:

V Zgodbi o Dušanu Pirjevcu in meni se Iztok Osojnik s postmodernističnim načinom pripovedovanja – s prepletanjem izmišljenih zgodb, dokumentarnih avtobiografskih dogodkov in meditativnih oziroma filozofskih refleksij – dotika vprašanja o resnici in raznih realnostih, ki jo prikrojijo. V prvoosebni pripovedi se sprašuje o svojem mestu v svetu prek čustev in poznavanja svojega mentorja, znanega univerzitetnega profesorja in literarnega teoretika Dušana Pirjevca, ki je umrl pred avtorjevim zagovorom diplome.

Vinko Ošlak: Mir in vojna

spremna beseda: Miklavž Ocepek

eseji, 2004, 220 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-00-9

redna cena:

Delo Mir in vojna hoče osvetliti fenomene, ki se porodijo mislecu, ko se skuša dokopati do temeljne pomenskosti nasprotujočih si pojmov. Ošlakov poskus filozofije vojne se sprašuje, v čem je tisti temeljni nemir, ki se v posebnih okoliščinah izrazi v oboroženem spopadu med državami ali deli prebivalstva znotraj iste države.

Vojna ima za Ošlaka določene zakonitosti, ki ne nosijo v sebi zgolj negativnih posledic, temveč človeku lahko ponujajo možnost rasti in preobraževanja. Vojna je za Ošlaka obdobje, ko se izkaže resnica. Pokaže se človekovo prizadevanje za mir ali nasilje, ki ga je uresničeval že v obdobju miru. Tako se lahko med vojno tisti, ki je v miru »vlagal« v delnice miru in sožitja, dokaže ter potrdi in še potencira svojo miroljubnost, medtem ko na drugi strani kdo v vojni vidi priložnost za razširitev svoje hudobije. Ošlak dosledno ločuje med pravično in krivično vojno in se ne izogiba realnosti, kjer svetu vlada nasilje. Ob tem se tudi sprašuje o smiselnosti doslednega pacifizma. Osebno srečanje z vprašanjem miru in vojne zahteva tudi srečanje z vprašljivostjo č1oveške »podjetnosti«, ki se s kvazi humanizmom naslanja zgolj na lastne temelje in pozablja na transcendenco, za Ošlaka edino pravo merilo vrednotenja vojne in miru.

Mir je tam, kjer vlada univerzalna narava, ki jo utemeljuje Bog. Brez Boga je mogoče utemeljiti vse vrste moral razen ene, univerzalne. Če obstaja več moral, je med njimi spor. Avtor se dotika tudi problematičnosti zadnjih vojaških spopadov, še posebej vojne v Iraku.

Probleme, ki se porajajo med vojno in mirom, Ošlak osvetljuje z vso lucidnostjo in prepričljivostjo krščanskega misleca, ki se zaveda težav sodobnega sveta, sklicujočega se na več resnic.

Paul Ricoeur: Krog med pripovedjo in časovnostjo

prevod: Saša Jerele, spremna beseda: Janez Vodičar

znanstvena monografija, 2000, 216 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-23-8

redna cena:

Gre za prvi zvezek izjemnega filozofsko-hermenevtičnega dela Čas in pripoved. Če je v Živi metafori Paul Ricoeur odkril miniaturno poetično delo, zdaj stopa na širše področje pripovedi. Pripoved je namreč temelj mitične govorice. Freudova zahteva po pripovedovanju, ki je hkrati terapija, postavi subjekt pred zmožnost, da prek svojega arheja poišče svoj teleološki moment in tako vzpostavi integralno osebo. Hkrati pa je prek fabule pripoved vedno konfliktna in omogoča iskanje novih odgovorov, novih načinov bivanja v svetu. Svet, ki ga raziskuje pripoved, je časoven. Novi obraz hermenevtike je torej v krogu pripovedi in časa, v katerega moramo vstopiti. Ta pristop Ricoeur v prvem zvezku Časa in pripovedi realizira prek Aristotela in Avguština. Kar je pri Avguštinu notranja razmaknjenost – nepremostljiva aporija, ki nastaja ob našem izkustvu časa – najdemo pri Aristotelu v drugačni obliki v analizi zasnove fabule, ki jo obdela v svoji Poetiki. S teorijo trojne mimesis pripovedna časovnost vzpostavlja produktivni hermenevtični krog. Njeno raziskovanje zahteva dolgo in težko sodelovanje treh disciplin – historiografije, literarne kritike in filozofske fenomenologije. Krog med pripovedjo in časovnostjo obenem predpostavlja konfrontacijo Aristotelove Poetike in Avguštinovih Izpovedi, kar omogoča spoznanje, da je mogoča pripovedna poetika, kot rodovitno polje za razrešitev aporije časovnosti, ki vznemirja filozofijo.

Paul Ricoeur: Zgodovina in pripoved

prevod: Mojca Medvedšek, Gregor Perko

spremna beseda: Janez Vodičar

znanstvena monografija, 2001, 306 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-27-0

redna cena:

Drugi zvezek Časa in pripovedi je popolnoma posvečen historiografiji. Kako definirati na tem področju odnos med zgodovino in pripovedjo? Ko avtor popolnoma zavzame distanco do pripovedne zgodovine v ozkem pomenu, pokaže, da spoznavanje zgodovine nujno vključuje sledenje zgodovinskosti. Namen teorije zgodovinske intencionalnosti je vzpostaviti povezavo med dvema vidikoma, ki jo predstavlja francoska šola z vprašanjem metode, anglosaksonska pa s svojo epistemologijo zgodovinopisja. Pokazati hoče, da je pripovedovanje že razlaganje, kar nekako premosti vrzel med pripovedno in zgodovinsko razlago. Čeprav se zgodovinopisje morda kaže zelo uporno v odnosu do pojma »dogodek«, ohranja posredno povezavo z vzpostavljanjem pripovednega zapleta, ki mora iznajti nekakšno kvazi fabulo, kvazi osebe in kvazi dogodke.

Paul Ricoeur: Konfiguracija časa v fikcijski pripovedi

prevod: Gregor Perko, Matej Leskovar

spremna beseda: Janez Vodičar

znanstvena monografija, 2002, 370 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-28-9

redna cena:

V ospredju tretjega zvezka Časa in pripovedi je raziskovanje polja mimesis II. Tako literarnemu ustvarjanju kot zgodovinopisju gre za pristop, ki ga avtor poimenuje konfiguracija. Človek je sposoben razpršenost posameznih dogodkov vzpostaviti v povezano celoto, ki kot taka prinaša neki pomen. Če vztraja pri pojmu mimesis, ki nosi sam v sebi pomen posnemanja, potem gre ravno ob konfigurativnosti za temeljno idejo, da posnemanje nikoli ni kopiranje, ampak vedno iskanje nečesa novega. To novo res potrebuje staro, inovacija je vedno povezana s sedimentacijo. Vsako ustvarjalno delo je ustvarjalno le zaradi neke tradicije, s katero prelamlja. To je še posebej vidno pri branju, kar Ricoeur ponazori z obravnavo del Virginije Woolf, Thomasa Manna in Marcela Prousta. Ta branja pokažejo na nujno prepletenost tako tradicije in inovacije kot tudi bralčevega sveta s svetom teksta. Zmožnosti vzpostavitve zapleta, ki konfigurira dogodke tako, da povežemo začetek in konec ali zmoremo celo brati konec v začetku in nasprotno, Ricoeur ne pripiše psihični zmožnosti, ampak v smislu Kanta transcendentalni ustvarjalni zmožnosti uma, ker ta ne vzpostavlja zgolj zapleta, temveč tudi sama pravila. Takšna shema je zasidrana v tradiciji, ker ji omogoča komunikativnost tako glede časovnega kot medosebnega vidika. Tradicija se oblikuje prek inovacije in sedimentacije. Zadnja nastane z vzpostavitvijo pravil na področju oblike, zvrsti in tipov. Inovacija je predhodna sedimentaciji, pravilom, ki so bila nekoč prelom z drugimi pravili. Zaradi inovacije neko delo postane posamezno delo in dobi individualni prizvok.

Paul Ricoeur: Pripovedovani čas

prevod: Saša Jerele, Gregor Perko, Špela Šink, Mateja Petan, Nataša Varušak, Barbara Pogačnik, Mojca Medvedšek

znanstvena monografija, 2003, 566 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-36-X

redna cena:

Četrti zvezek oziroma tretja knjiga v francoski izdaji zaokrožuje proces, ki ga Ricoeur zaobjame s trojno mimesis. Če je v prvem delu predstavil svoj pogled na aporetičnost časa in Avguštinov ter Aristotelov pristop ter ga v drugem in tretjem delu stopnjeval z mimesis I in mimesis II, zdaj konča s sklicevanjem na mimesis III. Tu ne gre več za figuracijo določenega zapleta in njegovo branje, ampak poskuša prikazati pristop, ki ga poimenuje ‘delo branja’. To razume kot aktualizacijo prebranega, ki jo zmore bralec vnesti v svoj svet. Gre za nekakšno ontologijo in etiko hkrati, ki ju poveže s celotnim hermenevtičnim pristopom. Do tega prihaja s temeljito analizo pojmovanja časa od Aristotela do Heideggerja. Iz te analize izpelje lastno pojmovanje, temelječe na fabuli, ki jo vzpostavlja z orodjem lastne hermenevtike. Ricoeur se ne odreče konfliktnosti, ampak jo poudari in izkoristi za plodovitost branja, ki mora nujno spodbuditi bralca k temeljitejšemu premisleku lastnih pogledov na svet ter mu omogočiti, da ga vidi v luči ‘svet kot’.

Peter Sloterdijk: Prihajati k svetu – prihajati k jeziku

prevod: Amalija Maček Mergole, Martina Soldo,

spremna beseda: Bojan Žalec

razprave, 1999, 95 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-14-9

redna cena:

znižana cena:

Prihajati k svetu – prihajati k jeziku je zaradi edinstvene tematizacije novega začetka ali novega rojstva najbolj ključno in temeljno, najsrediščnejše Sloterdijkovo delo. Po avtorjevem mnenju so za vsak zavesten odnos do sveta potrebni: porod, plovba v vodah nujnosti, iniciativa, se pravi začenjanje, ki je pravzaprav pričenjanje samega sebe (obravnava interpretacijo samozačenjanja od Sokrata prek Fichteja, Marxa, Bakunina, Freuda, Heideggerja, Sartra), odgoditev ali odlašanje, aporije odra, ki je od do zdaj naštetih funkcij ustvarjanja sveta najpomembnejši. Če je porod preprosto tisto, kar odpira, in je iniciativa to še bolj, potem samoizpostavljanje v tem, kar s tem postane oder, odpira največ.

Artur Štern: Metabiologija

eseji, 1997, 229 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-90188-5-0

razprodano

Metabiologija je esejistično delo z multidisciplinarnega področja, ki vključuje biologijo, filozofijo ter posamezne humanistične in družbene vede. V izvirnem literarnem slogu, oddaljenem tako od strogega scientizma kot od populizmov, avtor aplicira predvsem dve sodobni disciplini, filozofijo biologije in sociobiologijo, na nekatera najzanimivejša vprašanja vsakdanjega življenja.

Ludwig Wittgenstein: O gotovosti

prevod: Amalija Maček Mergole

spremna beseda: Bojan Žalec

eseji, 1999, 95 strani

13 x 20 cm, broširano

ISBN 961-6314-00-9

redna cena:

Vsa filozofska argumentacija mora priti do svojega konca, toda njen konec ni absolutna, samorazvidna resnica, ampak določena vrsta človeške prakse. V jedru vsega Wittgensteinovega razmišljanja v O gotovosti je pojem jezikovne igre. Vse, kar govorimo, ima pomen samo znotraj določenega konteksta. Izraz »jezikovna igra« se nanaša na način, kako uporabljamo jezik v določenih položajih za določene namene. Razumeti jezik po Wittgensteinu pomeni razumeti dejavnosti kulture, v kateri se uporablja. Filozofski »problemi« se ne morejo rešiti z obratom h govorni praksi, izkažejo se kot navidezni. Ohranjanje določenih filozofskih razmišljanj samo zmede in zamegljuje naše razumevanje tistega, kar je potrebno za »pravico, da bi bili gotovi«.